“Mac Baconai – brez naslova”
»V začetku poletja smo doživeli serijo volitev v Evropi, poleg evropskih parlamentarnih še predčasne francoske in britanske, kar dandanes deluje tudi kot priložnost za novo meritev civilizacijskega utripa. Zlasti v primeru evropskih volitev, kjer je vzročno-posledično razmerje med volilnimi izidi in dejanskimi spremembami v novem mandatu iz več razlogov močno zabrisano, so volitve predvsem priložnost za naracijo o splošnih agregatnih premikih v volilnem telesu.«
Par bolj razdelanih razmislekov o tem najdete tudi v tej številki Razpotij, tule pa se bom zadovoljil z ugotovitvijo, da se splošen duh analiz giba nekje okoli ugotovitve, »lahko bi bilo huje« oziroma »še stojimo«. Kar je pravzaprav nenavadno – kdo smo navsezadnje »mi«, ki se na volitvah soočamo z neko tujo nevarnostjo?
Vemo, seveda, da je politično polje zadnjega desetletja postalo bolj asimetrično. Populistične stranke niso zgolj še ena volilna opcija, temveč napovedujejo oz. zahtevajo bolj temeljen preobrat v institucionalnem redu in kulturi, celo nekakšen zgodovinski preobrat: socialni progresivizem in globalizacija naj bi šli predaleč. In dejstvo je, da obstoječi, sredinski red, »naš« red, počasi, a stalno izgublja volilno podporo, zlasti gledano v absolutnih številkah; manj volivcev je entuziastično za, več hejtersko proti, ob splošnem dolgoročnem trendu porasta absentizma in apolitičnosti. Sredina zdrži le po zaslugi vse bolj urgentnih taktičnih protimobilizacij, kot denimo na francoskih volitvah. V osnovi se moramo že vsi strinjati, da je obstoječi red krhek status quo.
Statusov quo po definiciji ne maramo. V obtoku, zlasti na levici, je zapeljiv argument, češ da so sredinske politične sile očitno nezmožne oz. nepripravljene rešiti težave, ki porodijo desno populistično reakcijo oz. to reakcijo celo spodbujajo s popuščanjem. Zato je sredinski status quo nevreden obrambe iz taktičnih razlogov. V brezkompromisnem posploševanju je neka privlačnost: naj se čimprej zgodi, kar se mora.
Toda tak pospeševalni argument, ki ga zaznamuje nekakšen gon iskrenosti, je pravzaprav nekam strukturno podoben zgodbi, ki jo populisti tako pogosto govorijo o samih sebi: namreč da so, za razliko od zlaganosti in neresničnosti statusa quo, oni pač iskreni, na glas povedo, kar »si vsi mislijo«. A morda vendarle ne živimo v času, ko bi si na vsak način želeli takšnega spusta od domnevno iluzornega sveta prava in abstraktnih načel k bolj rudimentarni realnosti, še zlasti, ko se da predvidevati, kakšna dinamika se tam obeta.
Primer, ki ponazarja nevarnosti ihtavega realizma, je sklicevanje na geopolitično kategorijo »Zahoda« na levi in na desni. Obramba Zahoda in zahodnih vrednot je seveda pomemben ideologem skrajne desnice in teza Samuela Huntingtona o »spopadu civilizacij« načeloma velja za reakcionarno. Toda zdi se, da je to tezo naenkrat posvojil antiimperialstični pol levice: geopolitična žarišča (tj. Ukrajino in Gazo) je treba razumeti kot manifestaciji vélikega konflikta med Zahodom in Vzhodom. To je konec koncev strateški zastavek vztrajanja, da gre v Ukrajini za »posredniško«, proxy vojno, kar daje dejstvenemu opisu situacije majhen, a odločilen zasuk v smer teorije zarot.
Tu nismo na terenu dejstev, marveč strateških uokvirjenj. In žal je treba ugotoviti, da je, odkar sem se pred dvema letoma ukvarjal z istim problemom, sledil eden slabših možnih razvojev dogodkov. Moralna katastrofa, ki jo že slabo leto spremljamo v Gazi, daje močno podporo uokvirjenju v shemo konflikta Vzhod–Zahod. Zahodne države niso umaknile podpore Izraelu niti ga niso podvrgle konsistentnemu bojkotu, kaj šele sankcijam kot Rusijo. Zahod se torej dejansko kaže kot geopolitičen akter, paradoksno nemara prav zaradi svojega trenutnega brezvladja.
Dinamika ne nakazuje srečnega konca. Problem kritične zgodbe o Zahodu, ki jo pripoveduje levica, je, da ne vodi do nobenega pozitivnega političnega projekta, do nobene podobe, kaj bi Zahod moral biti: za preteklo dominacijo sveta se ne obeta nikakršen lok odrešitve. Posebej nemogoče se zdi, da bi se lahko levica konsistentno zavihtela čez osrednjo zadrego geopolitičnega obstoja Zahoda, vojaškega nesorazmerja med ZDA in Evropo, kar slednji močno omejuje možnosti avtonomne zunanje politike. Popraviti to stanje bi slej ko prej zahtevalo soočenje s povečanjem izdatkov za obrambo, kar je ravno tako anatema za levico.
Desnica, nasprotno, žal ima odgovore na te aporije; ima projekt, kako naj Zahod oz. Evropa obstajata v svetu, kjer izgubljata vpliv: scenarij grajenja zidov in poslednjega boja. V politiki ne prevladajo vselej najbolj pravilni odgovori, temveč tisti, ki vsaj – obstajajo. Če še ni prepozno, se jim lahko izognemo kvečjemu s spremembo okvira vprašanj.