Superangie in njeni kozolci

Kdor si je Nemce predstavljal kot vzor razumnosti, lahko v zadnjih mesecih samo zmajuje z glavo. Beganje sem ter tja, najprej pri volivcih in nato pri politikih, ki smo mu bili priča v volilnem letu, prekaša večino filmskih suspenzov. Skoraj natanko pred letom dni je v Berlin kot kakšna kamikaza treščil bruseljski zabavljač Martin Schulz in oblastne Angie sito ljudstvo mu je bilo pripravljeno v velikih čredah na mah slediti.

Politologi, ki so še malo prej bentili nad stalnim padanjem delnic rdeče politične barve na evropskem trgu, so se držali za glavo, saj so bile njihove domneve v hipu postavljene na glavo. V hiši Konrada Adenauerja so se seveda začeli v glavi marsikaterega tamkajšnjega starejšega stanovalca odvijati filmčki iz leta Gospodovega 1998, ko je krščanske demokrate enkrat že pokopal lov na rekord, menda Bismarckov. Konkurenčni »tovariši« pa so bili tako zaverovani v svojega rešitelja, da so mu namenili povsem nespodobnih in čisto zaresnih severnokorejskih sto odstotkov.
Vendar je, kot je znano, Schulz nato izgubil tretjeligaško tekmo. Nekaj takega, kot da bi Real izgubil prijateljsko tekmo, recimo, z Olimpijo. Kajti nisem čisto prepričan, da bi večina Nemcev znala Posarje ob francoski meji našteti med šestnajstimi nemškimi zveznimi deželami. Pa je tamkajšnji dvoboj krščanskih in socialnih demokratov odločil jesenske zvezne volitve. Volivci so bili pred težko odločitvijo, ali naj s svojim glasom kaznujejo dolgoletno kanclerko, ki so je bili do grla siti, ali naj nagradijo svojo domačo ministrsko predsednico, ki so jo imeli v bistvu radi. Regionalno je zmagalo nad globalnim, posarska ministrska predsednica je rešila veliko Angie. Kamenček iz Saarbrückna je priletel v komaj zgrajenega velikana na nogah iz ilovice in ga z enim zadetkom zdrobil. S stotimi odstotki izvoljeni predsednik je začel nizati poraz za porazom. Ko se je njegova rdeča bratovščina spotaknila v največji zvezni deželi, je bilo jasno, da z zamenjavo Angie ne bo nič. Domnevni mojstri racionalnega odločanja so si v nekaj mesecih brez kake hude zunanje prisile dvakrat korenito premislili.
Stara mačka iz Rostocka kajpak zdaj ni hotela tvegati, da se jim odpelje še tretjič. Paralizirani Schulz ni bil več resna nevarnost. Kljub temu je izkušena kanclerka stavila na tisto, kar so po bitki nekateri pametnjakoviči imenovali »taktika uspavanja volivcev«. V bistvu si je želela, da bi bili ti za politiko in volitve čim manj zainteresirani. Za še boljšo mero jih je tu in tam spomnila, da je, kot so duhovito ugotavljali nekateri nemški novinarji, pripravljena narediti vse, za kar se bi ji zazdelo, da si nemško občestvo v kakem trenutku želi. Ostale nas je to spomnilo na njeno panično divjanje z izstopom iz jedrske energije po Fukušimi ali na njeno nenadno rokohitrstvo pri »odpiranju zakona za vse«, ki so ji ga sicer olajšali katoliški nadpastirji, saj drugače kot nekoč prej niso natančno vedeli, kakšnega mnenja so glede tega v Rimu. Zato tudi niso streljali z vsemi topovi, sicer pa to itak ne bi bilo učinkovito. Da bi Angie uvedla tudi tri obvezne vegetarijanske dneve na teden, če bi slutila, da je takšna ljudska volja, skoraj ni moč dvomiti. Pravzaprav je v zadnjem desetletju zdrsela v vlogo najuspešnejše evropske populistke, ne da bi ji to kdo očital ali zameril.
Zato nemara ni tako presenetljivo, da je na volilni dan resnični uspeh izostal. Prednost pred »rdečimi« je res ostala znatna, a to je bilo skoraj vse. Uspavanje volivcev se ni posrečilo, v volilne kabine so drli bolj množično kot pred štirimi leti. Mnogi so iz samega dolgčasa nad zgodaj odločeno volilno tekmo (in najbrž ne zaradi skritih nacističnih genov) križec naredili pred Alternativo za Nemčijo. Angie in »črne« so zaradi tega manjkajoči odstotki potisnili na najnižjo točko v šestih desetletjih. Seveda to ni bil konec Angiejine ere, pač pa priložnost za več novih obratov. Najprej je bila »in« seveda Jamajka, a ko je jamajška zastava ostala brez rumene barve, ker njeni nosilci niso hoteli tvegati, da jih Angie še enkrat izsesa, ni bila kanclerka nič v zadregi. En dan se je še velikopotezno pripravljala na predčasne volitve, toda že naslednji dan je oznanila, da »na nove volitve ne da nič«. In geslo je znova postala »velika koalicija«. Kdor je pričakoval kaj več stalnosti od »rdečih«, se je pač zmotil. Še najkrajšo so potegnili mladi socialisti, ki so mislili, da ima Schulzevo zaklinjanje »Z Angie nikar!« kak pomen. Ko so z veliko večino izglasovali sklep, po katerem je noč »v temne zemlje krili« boljša kot nova španovija s kanclerko, jih je razvpita glasnica strankinega levega krila Andrea Nahles opozorila, da je treba upoštevati znamenja časa in da je zdaj »nov dan«. Zato naj se obnašajo odraslo.
Pri tem je Angie kajpak koristil stari nemški »prastrah« pred nestabilnostjo, ki ga še vedno napaja žalostni spomin na polom v Weimarju porojene republike. Pred nami je tako verjetno še nekaj let Angiejinega prevračanja političnih kozolcev.