“Two Cardplayers – Tjeerd Eernstman”
»V Shakespearovi komediji Kakor vam drago Jaques začne enega svojih monologov s slavnim »Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci: nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge.« V nekoliko drugačnem smislu teorija iger prav tako vidi (praktično) ves svet kot množico igralcev, ki igrajo različne igre in v njih različne vloge. V skladu s tem je pojem igre v teoriji iger zelo splošen in nikakor ne omejen le na najbolj očiten primer družabnih iger. Tako lahko teorijo iger apliciramo na zelo različnih področjih, videli pa bomo, da so nekatere ideje teorije iger koristne tudi pri razmisleku o tem, kako običajno analiziramo družbene dogodke.«
Igra in njeni kritiki
Grobo rečeno lahko igro vidimo kot vsako situacijo, ki je omejena z določenimi pravili in katere potek določajo določeni udeleženci (igralci), ki ravnajo po teh pravilih v skladu s svojimi interesi glede na definiran cilj. Načeloma teorijo iger zanimajo precej idealizirani igralci, ki zadoščajo vsaj najbolj osnovni definiciji racionalnosti, povezani z ravnanjem v skladu s principom maksimizacije koristnosti. Splošno rečeno, to pomeni, da igralci izberejo potezo, ki se najbolj sklada z njihovimi preferencami (in interesi) in verjetnostjo določenih dogodkov.
Prav slednje je običajno glavna tarča kritikov teorije iger. Ti trdijo, da naj bi bila ta nekritična dekla globalne ekonomske znanosti (in finančno ter politično vplivnih akterjev nasploh), ki poudarja le maksimizacijo lastne koristi. Bolj sofisticirani kritiki prevprašujejo tudi samo veljavnost teorije, ki na prvo mesto postavlja racionalne ekonomske agente, kljub številnim empiričnim dokazom v nasprotno smer.
Teorija iger je danes seveda veliko več kot le nadgradnja brezobličnega aparata globalnega kapitalizma. Najdemo jo namreč v številnih disciplinah in vlogah: v evolucijski biologiji modelira razvoj populacij, v teoretični matematiki pomaga pri dokazovanju teoremov, denimo v topologiji, jezikoslovci z njo lahko modelirajo, kako potekajo debate in pogovori, in primerov je še nešteto. V skladu s temi vlogami se razlikujejo tudi interpretacije igralcev, ki nikakor niso le ekonomski agentje.
Družbeni dogodki kot igre
Pa vendar bomo od zdaj najprej govorili o teoriji iger prav v njeni izvirni in najbolj znani vlogi, ki je del tega, kar poznamo tudi pod poimenovanjem teorija racionalne izbire. To je zbir formalnih teorij, ki želijo prikazati različne vidike odločanja: posameznikovega, družbenega, strateškega. Teorija iger je tu ključno povezana s strateškim ravnanjem in razmišljanjem in naloga pričujočega eseja je predvsem prikazati medsebojni preplet teorije in načina, kako analiziramo družbene dogodke. Čeprav je ideja strategij verjetno stara kot človeštvo, nam prav teorija iger lahko omogoči, da izrecno razmislimo o tem, kako gledamo na družbene dogodke.
Videli bomo, da – kot običajno – pravih odgovorov ne ponudi teorija sama, temveč je pravo vprašanje, kako in kdaj naj jo uporabimo. To bo tudi odgovor kritikom teorije in hkrati naša zahteva po večji jasnosti analize družbenega dogajanja, kjer si lahko pomagamo prav z določenimi pojmi teorije iger in racionalne izbire.
Osredotočili se bomo torej na to, kako lahko z nekaterimi osnovnimi pojmi teorije iger gledamo na analizo družbenega dogajanja. Najprej na to, kako analitiki v javnem diskurzu govorijo o mednarodnem (geo)političnem dogajanju, potem pa, povezano, enako tudi pri domačem političnem dogajanju. Pri geopolitiki so akterji (igralci) lahko države kot posamezne entitete (z lastnimi interesi) ali pa, zlasti v primeru bolj avtokratskih sistemov, njihovi voditelji: tam interesov države in voditelja ni mogoče enostavno razčleniti. Pri drugem so igralci politiki in politične stranke. V obeh primerih se bo naša analiza nanašala na nekatere pojme teorije iger, a ti bodo služili predvsem kot inspiracija. Začeli bomo s kratkim pogledom na to, kako je konkretno teorija iger uporabljena za analizo družbenih dogodkov.
Uporaba teorije iger
Prvi vidik je prvoosebni, torej modeliranje situacije, v kateri mora nekdo sprejeti odločitev. To je situacija, ki jo klasično neposredno povezujemo s teorijo iger. Tako je modeliranje hladnovojnih strategij zlasti na ameriški strani že skoraj kliše, skupaj z zatrjevanjem, da je bil med njenimi navdušenimi uporabniki tudi Henry Kissinger, nekaj časa ameriški državni sekretar, potem pa do svoje nedavne smrti vplivna figura ameriške (geo)politike. Začetna uporaba teorije iger je bila povezana z možnostjo atomske vojne in iskanjem načinov, kako predvideti poteze sovražnika in preprečiti vojno, hkrati pa seveda tudi kar najbolje služiti (ameriškim) interesom in vplivu. Po drugi strani obstajajo celo podatki, da se je teorije iger posluževala tudi sovjetska stran. Pa vendar moramo biti glede dejanskega vpliva teorije iger na dogodke precej skeptični (nekateri ga v zvezi z vplivom na oboroževalno tekmo označujejo kar kot mit).
Taka uporaba teorije iger je seveda najbolj odvisna od tega, ali lahko teorijo tudi empirično potrdimo. Tu pa se začnejo težave, saj je v konketni situaciji skoraj nemogoče preveriti, ali je okvir analize pravi, kajti potrditev iste situacije v različnih pogojih (kot v laboratoriju) praktično ni mogoča; odgovor teorije iger bo tako vedno odvisen od številnih dejavnikov. Najprej je tu tip igre, saj poznamo, še posebej danes, številne tipe iger, na primer glede na to, ali so interesi igralcev deljeni ali nasprotni, kakšne informacije so igralcem na voljo in podobno. A izbira tega se zdi še lažji del, saj je potrebno tudi ugotoviti, katere so možne poteze igralcev in nenazadnje tudi ne zgolj tip informacij in interesov, ampak tudi, kakšna je njihova konkretna opredelitev.
Precej očitno je, da lahko to v zgornjem primeru dosežemo le delno, zato so te prve aplikacije teorije iger tudi požele številne kritike. Deloma lahko sicer odločevalce razumemo: navsezadnje lahko teorija iger (in teorija racionalne izbire nasploh) pomaga pri tem, da svoje predpostavke formuliramo bolj natančno in to nam nedvomno olajša odločanje. A vseeno obstaja nevarnost zamenjave modela za realnost.
Prav zaradi teh ugotovitev nekateri skušajo videti teorijo iger kot bolj empirično idealizirano teorijo mednarodnih odnosov. To bi bila tretjeosebna perspektiva, kjer bi modelirali situacije v mednarodnih odnosih, primerjali modele in napovedi z dejanskimi dogodki in jih potem glede na rezultate prilagajali. Ta pristop ne sledi nujno temu, kar se v mendarodnih odnosih običajno imenuje »realizem«. To je ideja, da so slednji rezultat interakcij držav, ki so racionalni igralci in ravnajo v skladu z lastnimi interesi. Na drugi strani bi taka empirična teorija skušala pristopiti k problemu bolj skromno in ugotoviti, v katerih situacijah tak pristop daje empirično podkrepljene rezultate: do kakšne mere in kdaj točno je pogled realizma upravičen.
A zdi se, da moramo teoretikom politike pustiti, da se s takimi vprašanji ukvarjajo sami, saj nas tu bolj zanima, kakšen je vpliv tovrstnih razmišljanj na javni diskurz. In tu se zdi, da se tako na mednarodni kot na domači sceni (in to ne nujno le slovenski) razmišljanja, ki bi jih lahko interpretirali z naivno verzijo teorije iger, rastejo kot gobe po dežju.
Igriva geopolitika
Najprej se dotaknimo slavnih »geopolitičnih analiz«, ki jih lahko srečamo tako za šankom najljubšega lokala kot v najbolj gledanih minutah televizijskih oddaj.
Najbolj očitna podobnost med teorijo iger in temi analizami je njihova osredotočenost na interese akterjev. To seveda ni presenetljivo, saj je gre za splošno značilnost tega, kako vidimo svet, in je torej precej starejša od teorije iger. Najprej je treba povedati, da obstaja interpretacija, ki idejo sledenja interesov naredi trivialno in je tudi odgovor principielnim kritikom teorije iger kot teorije sebičnega vedenja. Nič nam namreč ne more preprečiti, da bi kot »interes« interpretirali tudi karkoli drugega kot lastne sebične želje. Tako lahko nenazadnje s teorijo iger modeliramo tudi altruizem, v skrajnem primeru pa lahko celo definiramo, da so interesi nekoga pravzaprav tisto, kar je najbolje za nekoga drugega.
To je način izogiba naivni kritiki teorije, vendar pa v geopolitičnih analizah to ni mogoče. Precej v sozvočju s teorijo realizma v mednarodnih odnosih je ključni element teh analiz prav osredotočenost na zbir sebičnih interesov držav, ki so običajno povezani z vojaško močjo, surovinami in podobnim. Pri tem je ključni problem raven abstrakcije, ki je lastna tem analizam, saj ravnanje držav predstavlja kot neodvisne od njihove notranje dinamike. Zato so najbolj prepričljiva tarča teh analiz avtokratske države, kjer interesov vodje in države ne moremo jasno ločiti.
Poglejmo na trenutno situacijo napetosti med Rusijo in Zahodom: zdi se, da bi morala zaradi zgoraj povedanega biti kremljelogija precej enostaven zalogaj, analitiki pa naši pomočniki pri razlaganju dogajanja. Pa vendar se vedno in znova izkaže, kar je tudi pravi problem teorije iger, da je v konkretni situaciji dobra analiza pač analiza s pravimi vhodnimi podatki. Tudi pri sprejemanju vsakdanjih odločitev nam nič ne pomaga, če nam nekdo pove, da naj »izberemo tisto, kar je najboljše za nas«, če nismo povsem prepričani ravno o tem, kaj si želimo. V konkretnem primeru Rusije in Ukrajine sicer interesi niso največji problem: navsezadnje ruska oblast precej jasno sporoča svoje interese in v precej primerih nimamo dobrih razlogov, da ji ne bi verjeli.
Pravi problem v konkretni situaciji, podoben tudi razpravam v teoriji iger, so predpostavke, ki se tičejo racionalnih akterjev, pa tudi tipa strategij in časovnosti, ki jo analiziramo. Zakaj Putin bo ali ne bo napadel Ukrajine je bila pred invazijo vroča debata med analitiki, argument proti pa pogosto, da to »Putinu ne bi bilo v interesu«, nekateri po invaziji celo ugotavljajo, da Putinova odločitev ni bila racionalna. To je seveda en možen vidik in v tem primeru se lahko vprašamo o smiselnosti tovrstnih analiz, če pa so na koncu lahko soočene z neracionalnimi akterji.
Zmeda med analitiki
Druga možnost pa je, da so analitiki, kot je pogosto, zamenjali napovedovanje in ocenjevanje. Prav razmislek o teoriji iger nas lahko nauči, da imamo tu dva vidika: eno je odločitev, ki je sprejeta na podlagi videnja situacije (subjektivne ocene verjetnosti za določene dogodke in lastnih preferenc). Slednje je seveda odvisno od več faktorjev in pri tem je naloga analitikov oceniti natanko to, kakšni so interesi, pa tudi verjetnost dogodkov v očeh analiziranca. Verjetno ni presenetljivo, da gre za izredno težak problem in da analitiki na splošno vsaj po podatkih določenih raziskav niso kaj bolj uspešni od naključja (čeprav lahko ugibamo, da so uspešnejši tisti, ki imajo več neposrednih informacij).
Zato ni presenetljivo, da se analitiki pogosto trudijo, da so njihove napovedi take, da ni mogoče jasno presoditi, pod katerimi pogoji jih lahko vidimo kot uspešne. Vprašati se moramo tudi, ali ni uspešnost vsaj določenih napovedi povezana tudi z neke vrste samouresničujočo se prerokbo: večina analitikov ne živi v vakuumu, zato imajo njihove napovedi in analize (vsaj če gre za analitike, ki jih vidimo povsod) lahko tudi vpliv na dogajanje samo in ga s tem pomagajo realizirati.
Ocenjevanje česa?
Ob neuspešnosti je smiselnost tovrstnih napovedi vprašljiva, zato poglejmo še drugi vidik: ocenjevanje. Tu se zdi, da imajo analitiki bolj upravičeno vlogo, saj lahko predstavljajo subjektiven pogled na situacijo in od zunaj ocenijo določeno dogajanje. A tudi tu imamo dva vidika: eden je ocena glede na nek zunanji, najraje kar najbolj objektiven kriterij uspešnosti. Pri vojni v Ukrajini lahko tako analitiki menijo, da je neuspešna (v tem določenem smislu), saj je Putin očitno slabo precentil določene dejavnike, na primer pripravljenost vojske in podobno, čeprav je bila, kot rečeno, odločitev racionalna v prej opisanem smislu. Na drugi strani pa imamo oceno, ki je normativna na podlagi določenih bolj subjektivnih kriterijev.
Prav tu pridemo do največje težave tovrstnih analiz, ki jo lahko prepoznamo ne le v geopolitičnih, temveč tudi v notranjepolitičnih analizah. To je pogosto nezaveden normativni element. Ta se lahko sklada z analitikovim prepričanjem, lahko pa je tudi povezan s čim drugim. Kot primer lahko navedemo notranjepolitične analize »najbolj uspešnih politikov«. Tu je maksimizacija pogosto povezana z dolžino mandata in številom funkcij. Tako smo lahko nedavno pri nas od kar nekaj analitikov slišali, da je nekdanji predsednik Pahor najuspešnejši politik in bilo naj bi kar samoumevno, da mora biti uspešnost definirana kot zgoraj opisano. Ko se vprašamo, kaj je smisel tovrstne analize, razen seveda pogovora ob kavi o dolžini mandata, se zavemo, da odgovora pravzaprav nimamo. Tako analitiki zamolčijo razlog za normativni element, saj je privzet kot del igre, namesto da bi bil utemeljen. Za teorijo iger je taka ugotovitev ključna: na čem temeljijo preference je zunaj modela in mora torej imeti utemeljitev, ki ni del same teorije.
Tudi če pozabimo na točno definirani problem števila funkcij, imamo pri političnih analizah dilemo, ali naj bo analiza osredotočena na maksimizacijo interesov politikov in njihovih strank (pa karkršnikoli naj že bodo) ali pa na drugačno normo. Glede na zgoraj našteto se zdi, da analitiki pri napovedovanju težko igrajo uporabno vlogo, maksimizacija izključno interesov strank pa nima pomembne družbene funkcije. Zato nam smisel ostane pri eksplicitni normativni analizi. Ta bi morala bolj stremeti k ocenjevanju uspešnosti maksimiziranja družbenega dobrega kot partikularnih interesov političnih akterjev. A ta pojem dobrega, ki se seveda med analitiki razlikuje, mora biti razviden, ne pa predpostavljen kot samoumeven.
Drži: če bi na koncu ugotovili, da so jasno politično opredeljeni analitiki rešitev, bi bil to kaj presenetljiv zaključek, še zlasti, ker so prav ti na slabem glasu, sploh denimo v ZDA. Lahko pa tudi ugotovimo, da so alternativa analitiki, ki mešajo vse, kar smo zgoraj skušali ločiti. Ti igrajo igre, kjer se lastne normativne sodbe in poskusi opisov dogajanja prepletajo in pri katerih ni jasno, kateri so tisti interesi, ki so maksimizirani. Seveda morajo znati dobri analitiki storiti korak nazaj od lastnih prepričanj (česar številni očitno ne zmorejo), pa četudi jih v analizi potem uporabijo.
Samoumevnost analitikov
Prava nevarnost za demokracijo – in to je zdaj normativna sodba –, je prav samoumevnost vsevednega analitika, ki svoj vpliv razširja brez jasnega ozadja. V Sloveniji se trenutno srečujemo s situacijami, kjer politični in celo ekonomski interesi analitikov ostanejo v ozadju, občinstvu pa so predstavljeni kot strokovnjaki, ki imajo očitno dostop do maksimizacije nečesa, kar ni nikoli pojasnjeno.
Navsezadnje moramo prevprašati tudi vlogo politologov kot političnih analitikov. V kakšnem smislu njihova ekspertiza sodi v zgoraj rečeno? Jasno je, da imajo verjetno več faktičnega in teoretičnega znanja, zato je njihova analiza smiselna, kar se tiče postavitve v kontekst. To je sicer nekaj, kar je za samo teorijo iger vedno problem, saj kontekst vanjo zelo težko integriramo. Pa vendar tudi pri njih obstaja nevarnost, da se vlogi opisovanja in normativne ocene prepleteta, zato si njihova analiza, ko gre za aktualno dogajanje, težko zasluži status strokovnjaka brez podvprašanj.
Nazadnje opozorimo še na etično vlogo tovrstnih analiz. Tudi če je ves svet igra, je izbira, katera je igra, ki jo bo analitik igral, etično vprašanje, ki je na neki ravni zunaj analize. Če obstaja možen vpliv na volivce, pa tudi na odločevalce in politiko samo, nam mora biti jasno, od kod utemeljitev maksimizacije. To velja tudi za analitike, ki maksimizirajo nekaj, kar bi oni sami opisali kot družbeni konsenz, namreč nek nedoločen status quo, ki nikoli ni ekspliciten.
Če sklenemo, lahko ugotovimo, da je ideja maksimizacije interesov, ki je eden od temeljev teorije racionalne izbire in s tem tudi teorije iger, pomemben pristop, ki ga lahko implicitno prepoznamo pri tistih, ki analizirajo družbo, a te svoje predpostavke ne uzavestijo ekplicitno. Mi smo to naredili predvsem na podlagi opažanj, kako različne politične strategije, ki so navsezadnje tudi tema teorije iger, glede na (v prenesenem pomenu) izbrano »igro«, dobijo različne interpretacije. Na koncu se izkaže, da je nauk precej preprost: imperativ je jasnost tega, kaj maksimiziramo oziroma z drugimi besedami jasnost tega, kar imamo za družbeno dobro. Slednje ni toliko sad analize kot zmožnosti stopiti korak nazaj, o čemer ima teorija iger in racionalne izbire prav tako kaj za povedati. A to je že zgodba za kdaj drugič.