»Biti pop zvezda je, še posebej danes, eksperiment v samoustvarjanju lastnega jaza. Pri popu ne gre le za glasbo, ampak tudi ali predvsem za doživetje, ki ga umetnik ustvari za svoje oboževalce, in glede na izjemni uspeh preteklih dveh let in še vedno trajajočo evforijo nad Taylor Swift, jo lahko brez slabe vesti vzamemo kot kanoničen primer samostvaritve. V tem besedilu bomo Taylor obravnavali kot glasbenico, ki je zgradila (verjetno največji) pop mit vseh časov, in pri tem poskušali dešifrirati razloge za njeno izjemno slavo ter podiranje rekordov. Nenazadnje je eno od najbolj pogostih vprašanj ravno to: zakaj je Taylor sploh tako slavna? Kaj pa je na njej tako posebnega, kdo jo sploh posluša? Kot ključni element njene zvezdniške renesanse bomo vzeli odločitev, da ponovno posname svojih prvih šest albumov, potem ko so bili njihovi masterji speljani iz njenih rok (oz. ponudba za nakup je bila tako žaljiva, da Taylor ni preostalo drugega, kot da nakup zavrne). In vendarle je triumf izjemnega uspeha preposnetih albumov, ki jo jim mnogi napovedovali popoln flop, bil dvorezen meč, ki Swift ujel v svojo lastno preteklost, lahko bi rekli lasten mit.«
Njen uspeh se lahko, vsaj delno, razloži preko njene dolgotrajne interakcije z oboževalci imenovanimi swifties. V času svoje kariere je z njimi uspela vzpostaviti odnos, ki ga oboževalci dojemajo kot resničen, kot da so dejansko njeni bližnji prijatelji. Swift je vedno bila aktivna na družbenih omrežjih, se pogovarjala z oboževalci, prepoznavala in poustvarjala meme o sebi, všečkala objave na Tumblrju (danes na TikToku) in ustvarjala skrivne seanse (pogosto na lastnem domu), na katere je povabila skrbno izbrane swiftije. Oboževalci si že leta aktivno prizadevajo pridobiti njeno pozornost ali biti opaženi ravno zato, ker verjamejo, da bodo morda naslednjič prav oni tisti, ki bodo osebno povabljeni in imeli možnost spoznati Taylor v živo. Najnovejši tovrstni dogodek je bila premiera njenega Eras Tour filma v Los Angelesu, na kateri se je Swift družila z oboževalci, nato pa so si skupaj pogledali film.
Naslednja stvar, ki ji deluje v prid, je njena dolgoletna kariera, ki je postala temelj za globok mit (deep lore). Vsak nov oboževalec ima ogromno gradiva za raziskovanje, biti del swiftijev pa pomeni sodelovanje v tem izjemno dinamičnem arhivu, ki se nenehno (pre)pisuje. Swift sama počne to na ravni, ki je bila doslej še brez primere: njena igra iskanja skritih namigov o prihajajoči glasbi ali projektih je tako obsežna in vsevključujoča, da bi bil poskus njenega popisovanja stvar megalomanskih razsežnosti. Naj torej naštejem le nekaj najbolj enostavnih in očitnih: tematski videoposnetki, specifična uporaba besed in števil pri objavah na družbenih omrežjih, njena oblačila in nakit, ki vedno nosijo dodaten pomen, nastopi na pogovornih oddajah, numerologija in uporaba anagramov itd. Swift na enem posnetku reče: »Ali je norost, da poskušam nekaj namigniti 3 leta vnaprej?« In brez skrbi, tudi sama ta izjava je bila easter egg za prihajajoči enajsti studijski dvojni album (kot se je kasneje izkazalo), čeprav takrat ni bilo še niti duha ne sluha o desetem albumu. Skratka, nič ni naključno in nič ni spontano – ali pa je, vendar je na tej točki nemogoče razločiti med namernim in nenamernim easter eggom. Vse to je bilo vzpostavljeno kot nekaj, na kar morajo oboževalci biti pozorni, če želijo ugotoviti, kaj sledi: oziroma, še boljše, če želijo spoznati »resnično« Taylor. Swift je sama izpostavila, da meni, da je to zabaven način za razširitev glasbene izkušnje, in da želi, da oboževalci opazijo vse te male podrobnosti. Poleg tega je to dodaten način, da se v mit vključi vraževernost, ki jo Taylor sama priznava od začetka kariere (npr. številka 13). Ta igra je tako zanimiva in priljubljena, ker ustvarja prostor za tisoče teorij, ki se razlikujejo od preprostega opazovanja enostavnih namigov, kot je ime albuma v ozadju glasbenega videoposnetka, do povezovanja tistih bolj kompleksnih, kot je pozornost na čas objav na družbenih omrežjih in prepoznavanje vzorcev, ki se pojavljajo v daljšem časovnem obdobju. Eden od teh lovov na »skrite namige« je bil nedaven globalni dogodek, kjer so morali oboževalci rešiti 33 milijonov ugank na Google iskalniku, da bi odklenili trezor za preposneti album 1989 Taylor’s Version (»trezor« so dodatne pesmi na ponovnih posnetkih albumov). Vse to seveda povzroči, da imajo oboževalci zelo močan občutek udeleženosti v skupnosti in nenazadnje tudi tvorjenju pomena in pripovedne konstrukcije zgodbe, ki je Taylor Swift.
Seveda vse to ne bi bilo mogoče, če ne bi pisala lastne glasbe. Popolnoma je osvojila umetnost pripovedovanja zgodb in v svoje pesmi skrbno prepleta fikcijo s podrobnostmi iz svojega osebnega življenja. Taylor je večkrat dejala, da je pisanje pesmi zanjo skoraj kot pisanje dnevnika, že večkrat je svoj ustvarjalni proces opisala kot svoj rešilni čoln. Vsak njen album je znan kot era; obdobje v njenem življenju, ki je tako zasebno kot javno opredeljeno z nečim nepozabnim. Naj bo to album Red, na katerem je prvič vstopala v pop žanr, Reputation, prvi album, ki ga je izdala, potem ko je bila izločena (cancelled) s strani javnosti, ali pa Folklore: pandemični album v novem žanru, ki ji je revitaliziral kariero in njen status (stagnirajoče) pop zvezdnice povzdignil v status umetnice. Oboževalci prepoznajo in kanonizirajo vsakega izmed teh obdobij, ki so običajno zaznamovana tudi s krvniki, ki si jih oboževalci za vedno zapomnijo; npr. Kanye West pri Fearless (neslavni Video Music Awards), Kim Kardashian in ponovno Kanye pri Reputation, ali pa Scooter Brown in Scott Bruschetta (glavna udeleženca pri izgubi mastersov) pri Folklore in Evermore. Tisti, ki so Taylor škodovali (četudi so bili samo domnevno slabi partnerji) delujejo kot katalizatorji za njene oboževalce, ki so posledično divji in zaščitniški do Taylor in bodo napadali njene antagoniste ter bivše partnerje še leta po tem, ko so spori že pokopani.
Pri tem je ključnega pomena ravno to, na kakšen način je Taylor uspela združiti glasbo s svojo javno podobo. Besedila, ki so lahko izjemno specifična in osebna, ji uspe predati tako tanko zastrta, da se lahko z njimi poistoveti vsak, ampak vendarle ostajajo edinstveno Taylor. Swift se popolnoma zaveda svoje javne podobe in teorij, ki jih imajo oboževalci o njej. Nenazadnje je ena od najbolj popularnih (a »moralno spornih«) iger ravno ugibanje »o kom je ta komad?«. To je mogoče, ker Taylor uporablja svoje javne podobe, jih vpleta v svoje pesmi in pri tem več kot spretno uporablja vse PR-mehanizme (od nastavljenih fotografiranj dalje). Po sramežljivih začetkih je Taylor hitro postala game-master, stvari že davno vzela v svoje roke in se s tem ustoličila kot genialna inženirka pop podobe. Pesem Blank Space z albuma 1989 je tovrsten samorefleksiven komentar na lastno medijsko podobo (serijske zmenkarica, ki lovi moške in jih nato uniči v pesmih). Še bolj transparenten primer tega samozavedanja je dodatna pesem Is it over now? s preposnetega albuma 1989 Taylor’s version, na katerem del besedila pravi »blue dress on a boat«, in se več kot očitno nanaša na fotografijo paparacov (že kanonizirano s strani oboževalcev), na kateri sedi na čolnu in nosi dotično obleko po domnevnem prepiru s takratnim fantom Harryjem Stylesom. Pesem je v hipu postala najbolj priljubljena med vsemi petimi dodatnimi pesmimi, ker – seveda – ostale pesmi nimajo tovrstnih enostavno izsledljivih in direktnih referenc. Taylor se torej izjemno zaveda, kaj se o njej piše, in to uporablja kot povratno zanko za svoje oboževalce. Posledično ustvari občutek, da lahko ti »ugotovijo«, kaj se je dejansko zgodilo, da rešujejo resnične uganke (o njenem zasebnem življenju), ker jim Taylor sama servira manjkajoče koščke prek pesmi in javnih nastopov. »Is it over now?« je postala viralna prav zaradi tega, ker je swiftijem omogočila vrnitev v njeno preteklost in da bi jo primerno reinterpretirali glede na nove »informacije«, zmagoslavni trenutek vsega skupaj (»the way I gasp gasped«) pa predstavlja končna razsodba: »zdaj vemo, kaj se je zgodilo na tistem čolnu.« Ta občutek, da se Taylor swiftijem prek skritih namigov zaupa in jim predaja svojo resnico, se z vsakim albumom stopnjuje, s tem pa tudi čustvena navezanost na Taylor, posledica tega pa je nenehna rekanonizacija zgodovine. Kot je nedavno zapisal eden od swiftijev v objavi na X: »Z njo je dejansko nemogoče ne biti parasocialen, preveč je dobra v tem.« Tako nastaja zgodovina v njenem globokem mitu, in vsakič, ko pride do nove »informacije« v katerikoli obliki, nekaj vznikne iz preteklosti.
Toda ta povratna zanka z oboževalci obenem ustvarja pošast, saj mora Taylor znova in znova žrtvovati svojo resnico, da se igra lahko nadaljuje. Zgodovina se v tem smislu mora preoblikovati in tak proces se prej ali slej mora odklopiti od tega, kar se je dejansko zgodilo, s tem pa ustvarja simulaker resničnih dogodkov, ki jih oboževalci uživajo in si ustvarjajo lastno razlago stvari. Toda to je boleče na različne načine, saj se zgodovino vedno znova potvarja, in narativi, ki divjajo po TikToku in drugih socialnih omrežjih, so vedno bolj očitno v navzkrižju s seboj, sodelovanje v skupnosti pa bolj kot kaj drugega pospešuje tovrsten proces brisanja zgodovine in ustvarjanja arhiva, ki nima več dosti skupnega z začetnim referentom (mar ni to tudi zgodba trenutnega stanja politike?). Narativi imajo tudi težnjo, da se izkoriščajo za druge interese (ponotranjena mizoginija, infantilizacija in odvzemanje Taylor vsakršne avtonomije in odgovornosti), in postopoma postaja vedno bolj nemogoče nadzirati entropijo, ki pri tem nastaja. Od neke točke naprej se je mogoče odzvati na kateri koli vzorec in lažna dejstva je zelo enostavno propagirati v neskončnost, saj skupnost vedno težje vzdržuje koherentnost dogodkov. Zdi se, da se je Taylor po turneji 1989 začela tega vse bolj zavedati in se z albumom Reputation od tega poskušala postopoma distancirati. Začela je pisati bolj abstraktne albume, uprizarjala je manj PR-nastopov v javnosti, skrbno je varovala svoje zasebno življenje, in v obdobju Lover poskušala eksperimentirati z aktivizmom ter (zelo liberalnim) feminizmom, ter preusmeriti pozornost z njene preteklosti in jo rekontekstualizirati kot nekakšno anti-feministično gonjo proti ženskam v pop industriji. Ta temelji na (delno resnični) predpostavki, da so mediji lagali o njej in njenih razmerjih, poleg tega pa so jo paparaci nenehno nadlegovali. Vse to je doseglo vrhunec v dokumentarcu Miss Americana, v katerem popiše svoje tegobe (od težav s samopodobo do nenehnih pritiskov industrije po samoiznajdevanju in politični osamosvojitvi od svoje konservativne in republikanske družine itd.).
Posledično je bila igra z oboževalci okrnjena za približno šest let (v času, ko je bila v zvezi s filmskim igralcem Joejem Alwynom, ki je slavno zavračal vsakršen komentar na razmerje s Taylor, ker si ljudje, po njegovih besedah, v vsakem primeru nekaj vzamejo). Njuna potreba po zasebnosti in pomanjkanje povratnih zank med Taylor in oboževalci je te še bolj razjarila po njunem razhodu (o katerem prav tako ni bilo nobenega komentarja) ravno zaradi njihovega občutka prikrajšanosti. Če imajo preproste razloge, da sovražijo Johna Mayerja (bil je star 32 let, ko je hodil z 19-letno Taylor) ali Jakea Gyllenhaala (bil je slab fant), nimajo ničesar proti Alwynu in so prepuščeni svojim lastnim fantazijam. Te so od razhoda naprej čisto podivjale in so vključevale vse mogoče: od varanja in fizičnega nasilja do psihične manipulacije, feni pa so šli tako daleč, da so poleg običajnih groženj s smrtjo ustvarjali tudi AI-posnetke, s katerimi so poskušali očrniti Alywna. Pomembno je poudariti, da je njeno kariero v tem času zaznamovala počasna stagnacija; album Reputation pri kritikih ni bil pozitivno sprejet, Lover je podcenjen in je bil prvi album, ki ni dosegel prvega mesta na Billboardovi lestvici top 100, oboževalci in javnost so izgubljali zanimanje zanjo, kar je Taylor sama priznala med promocijo albuma Lover, ko je izjavila, da je to mogoče zadnji čas, da izkusi slavo na tem nivoju, to je, dokler jo javnost še tolerira. A takrat je prišel covid in Taylor je vse presenetila, ko je leta 2020 izdala dva nova sestrska albuma, Folklore in Evermore. Oba sta bila pohvaljena s strani kritikov (Folklore je osvojil grammyja za album leta, Evermore pa jo odnesel z nominacijo), oba v novem žanru, kompleksna v svojem pripovedništvu in temah, prepletena z referencami na literaturo, poezijo, itd. (pri obeh albumih je sodeloval tudi Alwyn). Prinesla sta ji nove oboževalce, ločene od starih iger, ki so lahko preprosto uživali v njeni glasbi. Nastalih pesmi v tem obdobju ni bilo mogoče enostavno povezati s resničnimi dogodki, kar jih je vnaprej očistilo drame in preprečilo vtikanje v njeno zasebno življenje. Kljub temu se njena slava ni resnično vzpenjala; lahko bi dejali, da sta bila Folkmore le nekakšni anomaliji – kar bi lahko bilo res.
Ponovno vstajenje
Prvi preposneti album je bil Fearless Taylor’s Version, izdan 2021. Ni bil deležen veliko promocije in je večinoma predstavljal le čustven nov začetek za Taylor in swiftije; pesem Love Story je Taylor tokrat posvetila svojemu razmerju z oboževalci. Tisto, kar je pritegnilo pozornost, je bila dodatna pesem z naslovom Mr. Perfectly fine, ki zelo neposredno prepeva o takratnemu fantu Joeju Jonasu (ki je neslavno prekinil razmerje s Taylor po telefonu, kar je tudi javno razkrila). Istega leta novembra je izšel naslednji preposneti album Red Taylor’s Version. Oboževalci so ga težko pričakovali, saj predstavlja album, ki je verjetno Taylor najbolj pri srcu, in sicer kot album, ki ji je najbolj spremenil kariero. Na njem je tudi pesem, ki ni bila single, ampak so jo oboževalci najbolj kanonizirali in mitologizirali; petminutna balada All Too Well. V napovedi za album je Taylor zapisala »ena od pesmi je dolga deset minut« in ostalo je zgodovina: namreč čisto vsak swiftie na svetu je v trenutku vedel, kaj to pomeni. Za ta komad se je že dolgo vedelo, da je bil originalno dolg približno 20 minut, in feni so leta dolgo upali, da bo Taylor vendarle izdala daljšo različico. In s tem se je prikazen preteklosti vrnila v sedanjost; oboževalci so ustvarjali meme o prihajajočem »koncu« Jakea Gyllenhaala (o katerem govori pesem), komaj so čakali podrobnosti, ki jih bodo »razkrile« dodatne minute. Sama Taylor je ta narativ še dodatno spodbudila tako, da je za glasbeni video pesmi izbrala igralca, ki je videti kot Gyllenhaal, in takšno soigralko, da je starostna razlika med njima bila natančno takšna kot med njo in Gyllenhaalom. Od tega trenutka naprej je zanimanje za Taylor ponovno sunkovito naraščalo in končno se je spet govorilo o njej kot osebi, brskanje in stikanje po njenem zasebnem življenju ter norčevanje in maščevanje njenim bivšim partnerjem pa se je vrnilo v polnem zamahu. Pesem je vsebovala nove »podrobnosti« kot npr. to, da Gyllenhaal ni prišel na praznovanje njenega rojstnega dne (»šokantno!«). Obenem so se tudi easter eggs vrnili nazaj, saj se je začela igra »kateri bo naslednji preposneti album« in s tem katerega naslednjega bivšega fanta bo obiskala Smrt. Vsak intervju in vsaka prisotnost v javnosti je ponovno postala potencialni namig; za razliko od čistosti videoposnetka Cardigan iz obdobja Folklore in intervjuji, ki jih je dajala v tistem času (kvarnik: bili so o njeni glasbi). Zabava z nadlegovanjem njenih bivših partnerjev je šla že tako daleč, da je Taylor morala na odru izjaviti, da si ne želi, da bi oboževalci napadali Johna Mayerja, ko bo izšel njen Speak Now TV
Leto po izidu albuma Red TV je izšel deseti album Midnights, istočasno pa se je Taylor podala na svetovno turnejo Eras Tour. Gre za album o »neprespanih nočeh v njeni karieri« in naj bi se ga razumelo kot rezultat njenega vračanja v preteklost ob ponovnem snemanju starih albumov, pri čemer se na svojo zgodovino ozira skozi sveže oči; tokrat z bolj zabrisanimi mejami in novimi poudarki. Midnights je (nepresenetljivo) razdelil njene privržence, ker ni bilo mogoče opraviti »očetovskega« testa. Pesmi niso mogle biti neposredno povezane z nobenim določenim posameznikom in posledično so se, zaradi pomanjkanja hitre zadovoljitve, oboževalci celo spraševali, ali si Midnights zasluži naziv album leta (!), kar bi bilo izdajalsko razmišljanje v katerem koli drugem krogu oboževalcev (ali za katerikoli drugi album). Šele po razglasitvi razhoda z Alwynom (približno šest mesecev po izidu) je album zares zaživel; poslušalci so takoj začeli špekulirati, ali je to zares »album o razhodu«, razpravljali o pesmih, iskali namige in »skrita sporočila« o morebitnem Alwynovem slabem obnašanju. Ker je bilo njeno zasebno življenje v tem času črna skrinjica, je to retrospektivno ustvarilo mitologijo o tem, da je bila Taylor v tem času zagotovo prisiljena v takšno zasebno razmerje in Alwyn je med oboževalci postal glavni sovražnik, demon med krvniki. Vsak album, ki je nastal v času tega razmerja (od Reputation naprej) je šel pod drobnogled. Oboževalci so pričakovali vse skrivnosti naravnost od Taylor in zdi se, da se je odločila zajahati ta val – zanimanje zanjo se je namreč še naprej skokovito povečevalo – s številnimi odzivi na špekulacije (tako prek PR-objav, dejavnosti na družabnih omrežjih, govorov in izbire pesmi presenečenj na turneji, kot tudi izdaje dodatne pesmi You’re losing me na albumu Midnights, ki so ga feni takoj pripisali Alwynu, vrhunec tovrstnega spodbujanja pa je bil njen intervju za TIME osebnost leta, ki ni nič drugega kot ogromna kost za glodanje za oboževalce in na drugi strani popolnoma neberljiv, cringe in nezanimiv za vse ostale). Ravno iz tega razloga je vesolje Taylor Swift za zunanjega opazovalca neprepustno.
Slovesa o tem, da zna pisati le o svojih bivših, se Taylor tako ne bo rešila preprosto zato, ker ji niti njeni lastni oboževalci tega ne dovolijo in njena prostovoljna udeležba pri tej igri ustvarja kolektivno zablodo, revidiranje zgodovine in toksične mite, ki jih je resnično težko razbliniti. Nasprotovanje tem mitom pomeni nasprotovanje edinemu resničnemu smotru popa, to pa je ohranjanje relevantnosti. A potencial arhiva o Taylor je s tem zmanjšan, ker kolektivni um oboževalcev nenehno doživlja mešanico delirija in amnezije, s čimer preprečuje, da bi razširjeni um Taylor dejansko postal zavesten. Njena glasba in kompleksnost takšnega pripovedovanja namreč omogočata tovrstno singularnost, vendar oboževalci na to preprosto niso pripravljeni, poleg tega pa same vzpodbude pop industrije delujejo proti temu.
Zato je resnična »črna tableta«, ko gre za Taylor, naslednja: njen največji uspeh, njeno ponovno snemanje lastne glasbe, ki jo je uradno naredil za največjo superzvezdnico na planetu, jo je za vedno vrnilo v preteklost. S ponovnim odprtjem njene zgodovine, ki jo je uspešno zapustila za sabo, se je ponovno izpostavila oboževalcem. Zaradi zanimanja in vključenosti, ki jo omogoča ta obsedenost s preteklostjo, je vse težje postajalo znova zapreti to poglavje njenega življenja in Taylor se je preprosto vdala pritisku in spoznanju, da je ta podoba tista, ki jo oboževalci resnično želijo. Še enkrat, na prvem mestu pri njenih oboževalcih – tako na ravni glasbe kot konstrukcije sebe kot pop zvezdnice – ni njena genialnost, temveč njeni partnerji in drama, ki jo ustvarja okrog sebe. Oboževalci so znova pridobili nadzor nad njenim vesoljem in nad tem, za kaj bi ta njen razširjeni um moral biti rabljen. Če sta Folklore in Evermore uspela odvrniti njeno pozornost od preteklosti in jo uspela preoblikovati, potem so jo preposneti albumi spet pripeljali nazaj, saj je bil to edini način, da bi projekt sploh lahko bil uspešen, in to je bil kompromis, ki ga je Taylor bila pripravljena sprejeti.
V dokumentarcu o albumu Folklore (The Long Pond Studio Sessions) Taylor govori o The Lakes, pesmi o pobegu iz lastnega življenja umetnika na jezera, nekam, kamor lahko se lahko umakne skupaj s svojo muzo. Navdih za to pesem je dobila po obisku Lake Districta v Angliji, kraju, ki je danes znan po t. i. jezerskih pesnikih. Bila je fascinirana nad njimi in povedala, da čeprav takrat ni mogla obiskati teh jezer (razen v svoji domišljiji, tako kot je šla v Folkmore), je to bilo nekaj, kar je vselej bilo del njenega načrta. In vedela je, da še ne more iti tja – t.j. zapustiti preteklost za sabo – saj se mora vrniti in se znova spoprijeti z njo. V pesmi The Great War z albuma Midnights se tako sprašuje: »maybe that’s past that’s talking, screaming from the crypt…« (»morda je to preteklost tista, ki se oglaša, ki vpije iz grobnice«), na drugi pesmi Dear Reader z istega albuma pa direktno nagovarja oboževalce: »You should find another guiding light / but I shine so bright…’« (»morale bi si poiskati drugo luč vodnico / čeprav sijem na vso moč«) v obupanem poskusu najti izhod iz pasti, v katero se je sama ujela: »Dear reader, if it feels like a trap, you’re already in one.« (»Draga bralka, če se ti zdi, da gre za past, si že v njej.«)
In (žal?) je njen najnovejši album The Tortured Poets Department potrditev vsega napisanega: posluša se, kot, da bi brali tabloid, in izpade kot parodija samega sebe. Promocija albuma je bila v celoti prepuščena njenim oboževalcem. Njihovo teorijo, da različice albuma predstavljajo pet stopenj žalovanja, je Taylor preprosto prevzela in se je držala. Album se je promoviral sam, ker so swiftiji nestrpno pričakovali »konec« Alwyna; in četudi tega niso dočakali (na albumu sta mu »posvečeni« le dve skladbi), jim to seveda nikakor ni vzelo zagona: želja po maščevanju zaradi občutka pomanjkanja je bila preprosto nepotešljiva. Še nikoli doslej nismo videli toliko PR nastopov, toliko namigov in easter eggov, toliko drame, tako javno izpostavljenega partnerja (NFL igralec Travis Kelce), in tako malo govora o glasbi. Če se dobra glasba promovira sama, gre tu za nasprotno, kajti album s kar 31 pesmimi je neverjetno nasičen in dolgočasen, da še sami oboževalci nimajo svoje »najljubše pesmi«, da se prepričujejo, da je album grower, ali še hujše: da je album načrtno neposlušljiv, ker odraža manična in kaotična čustva Taylor v času pisanja (in ta čustva so seveda pomembna (valid)). Glasba je tako tukaj zgolj stranski produkt trenutne verzije Taylor Swift.
Če bi do nje hoteli biti prizanesljivi, bi lahko dejali, da je tudi ta era svojevrstna mojstrovina in sicer v smislu gnanja nečesa do skrajnosti, doseganja meja lastnega absurda, namenjanja produkta izključno grajenju narativa in podiranju rekordov z napajanjem v čustvih oboževalcev. Na albumu sta dve pesmi, ki direktno izražata njeno nastrojenost do oboževalcev in oba tudi izvaja na turneji Eras tour: But daddy I love him o negativnem odzivu swiftijev na njeno razmerje z glasbenikom Mattyjem Healyjem, in Who’s afraid of little old me?, v kateri poje: »You caged me and then you called me crazy, I am what I am ’cause you trained me« (»Vklenili ste me in me oklicali za noro / sem, kot sem, ker takšno ste me naredili«), medtem ko je piedestal, na katerem stoji, oblečen v ogledala, ki odsevajo oboževalce v prvih vrstah. Ampak ti se seveda ne zmenijo za nič od tega, ker je vprašanje in sanjarjenje »Ali je Travis na koncertu, predstavljajte si, da se zaročita med izvajanjem Love Story?« precej bolj privlačno. Kljub temu ne moremo biti prizanesljivi ali pretirano sočutni do nekoga, ki je do te mere pripravljen rušiti vse zavoljo sebe, in pri tem iskati krivca povsod razen na sebi; najsi bo to sama glasbena industrija, mediji, patriarhat, oboževalci ali partnerji. Kričanje (female rage: the musical – nov koncept, avtorsko zaščiten s strani Swift) o krivici, ko si milijarderka, na vrhu sveta in ko je bolj kot kadarkoli prej vse v tvojih rokah, je pač odveč. Ali, kot Taylor v redkem trenutku samorefleksije na novem albumu prizna: »So tell me everything is not about me. But what if it is?« (»Povejte mi, da se vse ne vrti okrog mene. A kaj, če se?«)
Taylor je inženirka; ta misel me je prešinila, medtem ko sem opazovala razplet dogodkov po njenem razhodu z Healyjem, ki se je na veselje swiftijev zgodil tako hitro in nepričakovano, kot se je razmerje začelo. Swift se je po »napaki« z Mattyjem hitro naučila lekcije in pred naslednjim razmerjem spretno pripravila teren. Približno dva meseca, preden so se začele »uradne« govorice o razmerju s Travisom, se je na Tiktoku pojavil video, v katerem Travis – med izdelovanjem zapestnic prijateljstva – sramežljivo prizna, da je poskušal Taylor po koncertu, ki se ga je udeležil, dati svojo telefonsko številko, a je bil pri tem neuspešen. Feni so to lakomno pobrali in »Tayvis« editi so nemudoma preplavili socialna omrežja; do trenutka, ko se prvič skupaj pojavita v javnosti, je bilo razmerje že popolnoma kanonizirano, Travis okronan za sanjskega swiftie moškega in namesto odpora smo dobili vsebino. Manever je bil uspešen do te mere, da je bilo razmerje s Healyjem preprosto izbrisano iz kanona (Healy je bil izbrisan iz več razlogov) in ko je izšel album TTPD, na katerem je kar nekaj pesmi z referencami na Healyja, je polovica swiftijev obrnila ploščo, ostala polovica pa nadaljevala s sprenevedanjem, da se razmerje ni nikoli zares zgodilo. Te teorije navsezadnje nimajo dejanskih posledic, ker nihče ne zares misli, da so to resnične stvari – razen tistih nekaj dni ali tednov, ko se splača biti investiran vanje.
Tovrstni inženiring javne podobe je naravnost osupljiv, poznate še koga drugega, ki dropa easter egge za svoje razmerje? Kaj pomeni biti pop zvezdnica je v Taylor’s version nekaj povsem novega. Taylor Swift (oseba) in Taylor Swift (zvezdnica) sta se zlili v eno in ni več mogoče ločiti ene od druge. Taylor sama je LARP, kibernetična kreacija te podobe same sebe, tega vmesnika, ki je Taylor Swift. Čisto zadnje besede z albuma TTPD razkrijejo ceno, ki jo na koncu mora plačati sama: »Now and then I reread the manuscript / But the story isn’t mine anymore.« (»Tu pa tam prebiram rokopis / A zgodba ni več moja.«)