Šestindvajsetega junija 2018 je na svetovnem nogometnem prvenstvu v Rusiji na tekmi tretjega kroga skupinskega dela tekmovanja v Sankt Peterburgu v štirinajsti minuti Lionel Messi z leve strani prejel globoko diagonalno podajo, si žogo v slogu največjih mojstrov te igre spretno predložil in v naslednjem koraku navidez enostavno ukanil vratarja nigerijske reprezentance.
V trenutkih zmagoslavja je ena od številnih kamer ujela Diega Maradono, kako je sredi udobne lože VIP zanosno vstal, si na prsih prekrižal roki in zavil svoji zrkli tako globoko pod nebo, da je oči prekrila beločnica. Posnetek je postal viralen in v javnosti ni bilo malo tistih, ki so menili, da je Diegova gesta znak okajenosti. Razburljiva tekma se je v korist Argentine odločila šele štiri minute pred koncem. Kamere so Diega ponovno ujele med vznesenim proslavljanjem, navijačev Nigerije na sedežih pred seboj pa ni pozabil žaliti z iztegnjenima sredincema. Toda le malo zatem, takoj po koncu tekme, je morala kar na stadionu, v sobi za tribuno, Diega oskrbeti ekipa zdravnikov. Od takrat so nato nekateri mediji poročali, da ni šlo za nič resnejšega, redkejši pa so bili tisti, ki so namigovali, da so Diega morali odpeljati v sanktpeterburško bolnišnico.
Štiri dni kasneje na tekmi osmine finala v Kazanu Maradone ni bilo, njegova Argentina pa je morala priznati premoč ekipi Francije, ki se je nato okronala z naslovom svetovnega prvaka. Na tekmi je dva od skupaj štirih doseženih zadetkov zabil devetnajstletni Kylian Mbappé, po ocenah mnogih najhitrejši in najdražji nogometaš na svetu. Mbappé je postal prvi najstnik po slovitem Peléju, ki je zadel v finalu svetovnega prvenstva. A ko so Francozi dvignili pokal, se je zdelo, da v njihovem slavju nekaj manjka, ter da se Kylian naslova veseli le za spoznanje bolj, kot se sicer novih edicij superg ali igralnih konzol – precej skopo doživljanje enega največjih dosežkov, kar jih je namenjenih Zemljanom. Sploh v primerjavi s fanatičnim petjem in huronskim vzklikanjem: »Argentina, Argentina …«, ki se je po finalni tekmi svetovnega prvenstva leta 1986 razlegalo iz slačilnice argentinske reprezentance v nedrjih stadiona Azteca v Cuidad de Mexico, ko je s fantastičnimi predstavami Maradone naslov osvojila Argentina.
Ko se ob slovesu »zlatega fanta« spominjamo trenutkov njegove slave, se nam izrisuje razlika med nogometom nekoč in danes in morda velja v tej luči tudi razmisliti, če se v tem odseva sprememba sveta. Diego je začel kokainu resneje podlegati zaradi pritiskov, ki so rasli hkrati z njegovimi uspehi v dresu Napolija, a skrite slasti življenja na veliki nogi je odkril domala že prvi dan po tem, ko je domači Buenos Aires zamenjal za udobje donosne profesionalne pogodbe v Barceloni. Ko je z Napolijem osvajal naslove, je imel po tekmah ob koncih tedna navado rajati vse do srede in človek bi težko dobil vtis, da se je bil pripravljen čemu odrekati. Vsak uspeh je slavil kot blagoslov. Leta 1992 je po velikih naporih vodstva podpisal za klub iz Sevilje. Sredi sezone, ko je njegov klub čakalo pomembno srečanje v Kraljevem pokalu, je dobil poziv argentinskega selektorja, da se pridruži ekipi za prijateljsko tekmo; kljub prepovedi kluba, da se udeleži reprezentančne tekme, si ni dovolil vzeti priložnosti za srečanje z rojaki. Zaupanja kluba si ni več povrnil in Seviljo je po manj kot letu dni zapustil ter se vrnil v Argentino.
A če je Maradona že v rani mladosti zajel čare življenja z veliko žlico, ostajajo medijski zapisi o Mbappéjevemu življenju izven igrišč razmeroma skromni. Ironično, na enem od spletnih portalov sem zasledil, da je med Mbappejévimi hobiji ob gledanju filmov in igranju videoiger tudi igranje nogometa. Kot »funfact« je navedeno, da je gesto proslavljanja zadetkov povzel po gesti svojega mlajšega brata, kadar ga ta premaga v Fifi (popularna videoigra simulacije nogometne igre). Nogomet je začel trenirati pri šestih letih, pri trinajstih pa mu je uspelo postati član slovite nogometne akademije Clairefontaine, kar je pomenilo, da je starše videval samo ob koncih tedna ter da ni nikoli hodil ven, že naslednje leto pa je pristal na seznamih oglednikov vseh največjih nogometnih klubov in težko bi človek sodil, da ni bila njegova usoda začrtana rano. Mbappé pravi, da živi življenje, ki ga je zmeraj sanjal, čeprav se zaveda, da nikoli ni živel normalnega življenja. In zdi se, da dobijo te besede, ko jih prislonimo ob izteklo življenje Maradone, nekam čudno distopičen prizven. Grozno je le to, kako domače v tem svetu zvenijo sicer.