Ilustracija: Luka Vesel
»Rimski pisec Valerij Maksim iz obdobja cesarja Tiberija sodi bolj med drugoligaše rimske književnosti, vendar je bila njegova zbirka znamenitih dejanj in besed vseskozi precej brana. V eni od primer je učinkovito pojasnil tudi razliko med državljansko in »zunanjo« vojno. Zapisal je tako: »Čeprav pa je kdo v državljanski vojni dosegel preslavne in za državo zelo koristne reči, zaradi tega vendarle ni bil imenovan imperator, zanj niso bile določene kakršnekoli slovesnosti ter ni bil deležen triumfa v obliki ovacij ali na vozu, ker so bile, čeprav potrebne zmage, dosežene ne s tujo, marveč z domačo krvjo, vselej štete za obžalovanja vredne.« (Valerij Maksim, Znamenita dejanja in besede 2, 8, 7). Spopadi Rimljanov proti Rimljanom se niso mogli znebiti madeža sramotnosti, zato za uspehe v njih vsaj v teoriji nisi mogel biti javno nagrajen enako kot za zmago v bojih proti zunanjim sovražnikom.«
Maksimovo razlikovanje je koreninilo v še danes veljavni maksimi, da pomeni državljanska vojna najkorenitejšo obliko porušenja družbenega soglasja, ki ga je po koncu spopadov tudi izjemno težko znova vzpostaviti. Če se rado zgodi, da vojna z zunanjim sovražnikom skupnost celo bolj medsebojno poveže, je z državljanskim spopadom povsem drugače.
Vendar je to zgolj ena plat pojava, kar znova ni bilo neznano Rimljanom. Oktavijan je zadal sklepni udarec republiki in svoj principat oziroma vojaško diktaturo vzpostavil ravno z obljubo, da poslej državljanskih vojn, ki so vtisnile neizbrisen pečat vsaj zadnji polovici stoletja pred njegovim vzponom, ne bo več. Po drugi strani njegov vzpon sploh ne bi bil možen, če ne bi prej dosegel zmage v bojih proti domačim pretendentom za oblast, nazadnje proti Marku Antoniju. Učinkovito ohranjanje spomina na ta uspeh je bilo za vzdrževanje zmagovalčeve oblasti enako pomembno kot javno uprizarjanje trajnega miru, ki naj bi nastopil z njim.
Preseganje nesimetričnosti
Zadnja poteza je zlasti pomembna v primerih, ko je razplet državljanske vojne izrazito asimetričen in (predvsem) zmagovita stran nima nobenega pravega interesa za novo vzpostavitev ravnovesja, ki je bilo porušeno z državljansko vojno, marveč ovekovečenje podobe sovražnika služi utrjevanju njene notranje trdnosti. Žal sodi tudi slovenska državljanska vojna v sklopu druge svetovne vojne – skupaj, denimo, z rusko ali špansko – med natanko takšne konflikte. Poraženci v njej desetletja niso imeli javne besede v slovenski družbi, še celo svojih mrtvih niso smeli objokovati. Zato je položaj pri nas neprimerljiv s položajem v ZDA po secesijski vojni, kjer je približno deset let po njenem koncu prišlo do začetka vzpostavljanja stanja, v katerem je bil na Jugu, sicer ponižanem med spopadom, uveden dejanski enostrankarski sistem pod vodstvom starih južnjaških elit, ki so v svojem delu ZDA v javnosti vzdrževale svojo »resnico« o vojni, ne da bi zaradi tega razpadla ameriška federacija. Tovrsten dogovor bi morda lahko šteli celo za ideal, če ne bi bil povezan z vrsto problematičnih značilnosti. Najpomembnejša značilnost tega pakta – ki ZDA tepe še danes – je seveda bila, da je bil izpeljan na hrbtu temnopoltega prebivalstva, ki je bilo tedaj marsikje v južnih državah še v večini. Hkrati ni mogel preseči razširjenega objokovanja »izgubljene stvari« in občutka ponižanja v nekoč odcepljenih državah. Zato je morda boljši primer kompromisa po bratomorni vojni (južna) Irska. Tam je politično krilo poražene strani desetletje po koncu vojne prišlo na oblast po demokratični poti. Pod vodstvom Éamona de Valere je nato državo oblikovalo precej po svoji podobi, ne da bi iz političnega procesa izločilo nekdanje nasprotnike. Nekaj podobnega se je zgodilo v severni Italiji po drugi svetovni vojni, kjer je k ublažitvi napetosti zaradi državljanskega spopada po Mussolinijevem padcu prispevala hitro sprejeta amnestija, za katero je bil precej zaslužen komunistični voditelj Palmiro Togliatti. Kdo bi lahko seveda ugovarjal, da je bilo soočenje s fašistično preteklostjo žrtev tovrstnega reševanja dediščine državljanske vojne, toda za družbo v celoti je bil scenarij nedvomno boljši od španskega ali slovenskega. V primeru Grčije ni mogoče govoriti o posebno velikodušni rešitvi, a je bil tudi poražencem državljanske vojne omogočen vsaj košček javne navzočnosti, čeprav je strah pred spremembo razmerij, zakoličenih z vojno, še leta 1967 privedel do vojaškega udara in brutalne vojaške diktature.
Križi in težave besedne zveze
Izid državljanske vojne na Slovenskem ni omogočal ničesar od opisanega v prejšnjem odstavku. Ne more biti dvoma, da je bila zmaga komunistične strani popolna. V sorazmerno kratkem času ji je uspelo – seveda tudi ob zase ugodnih razmerah na ravni jugoslovanske federacije in v Evropi – podrediti praktično vse družbene podsisteme. Obenem so slovenski epilog državljanske vojne zaznamovale vsaj tri značilnosti soočanja z njo, ki so bile znane že iz časov pozne rimske republike. Prva je bil temeljit obračun s poraženci, kakršnemu je odprl pot že Sula s svojimi proskripcijami leta 82 pr. Kr. Šlo je za fizično uničenje dejanske ali domnevne opozicije, usoda poražencev pa je bila, spet podobno kot v Sulovem primeru, raztegnjena na njihove potomce, ki so bili odrinjeni na rob ali povsem izločeni iz javnega življenja. Druga značilnost je bilo še vse do danes trajajoče prizadevanje, da bi državljanski spopad prikazali kot spopad z zunanjim sovražnikom. O tem bo v nadaljevanju še nekaj govora. Tretja »rimska« poteza je bilo sistematično loščenje skupnostnega zgodovinskega spomina, ki je bilo, kot bom znova pokazal v nadaljevanju, razpeto med zanikanje relevantnosti bratomornega spopada v okviru druge svetovne vojne in trud za ohranjanje njegovih (nedvoumnih) izidov v javnosti.
Ni čisto nerazumljivo, da je želja po odrivanju dejstva državljanskega spopada in soočanja z njim na stranski tir precej razširjena. Pogled v tolmun tovrstnega konflikta namreč ne more biti prijeten za nobeno stran, saj terja vnaprejšnjo odpoved podmeni o lastni brezmadežnosti, pa naj je prepričanje o upravičenosti ciljev sicer še tako močno. Tako se je v vojni zmagovita komunistična stran vse od začetka širšega načenjanja zanjo neprijetnih vprašanj v drugi polovici osemdeset let 20. stoletja krčevito otepala oznake »državljanska vojna« za dogajanje med drugo svetovno morijo. Nabor argumentov je bil raznolik. Zlasti je skušala poudarjati obrobnost pojava v celotni sliki vojnih dogodkov, saj naj bi ostajal omejen na Ljubljansko pokrajino, v drugih (»brezmadežnih«?) delih slovenskega etničnega ozemlja pa naj ga sploh ne bi bilo. Seveda je ob tem velikokrat namerno izpuščala ugotovitev, da so se komponente državljanskega spopada tudi zunaj t. i. Ljubljanske pokrajine pojavile povsod tam, kjer je okupatorjev pritisk toliko popustil, da je omogočal izvedbo vsaj dela revolucionarnih ukrepov. Posledice tovrstne namerne pozabe državljanske vojne srečamo recimo v knjigi Slovenija v vojni (2017), enem sicer solidnih novejših prikazov dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Tam je državljanska vojna sicer poimenovana s pravim imenom, čeprav obstaja pri rabi termina nekaj zadrege. Značilneje pa je, da ji je od skupaj skoraj petstotih posvečenih manj kot deset strani besedila. To ni v nikakršnem sorazmerju s preglednico žrtev druge svetovne vojne na Slovenskem, objavljeno ob koncu iste knjige, kjer je razvidno, da jih je državljanski spopad povzročil vsaj četrtino. Ko je postal ta podatek v javnosti nekoliko bolj udomačen, se je spremenilo tudi težišče argumentacije zmagovalcev in njihovih dedičev, zakaj naj ne bi govorili o državljanski vojni. Po stari rimski šegi so skušali (in skušajo) premagane nasprotnike po vsej sili izriniti iz narodne skupnosti, zadnja leta pogosto s sklicevanjem na to, da naj bi se (neupravičeno) odrekli zgolj navidezno razpadlemu jugoslovanskemu državnemu okvirju ali da naj bi z okupatorji kolaborirali celo že pred okupacijo (kar je, mimogrede, tako drzna teza, da po njej niso posegali niti v časih največjega historiografskega enoumja v slovenskem prostoru). Zimzelena ostaja podobna domneva, da so bili vsi nasprotniki zmagovitega partizanstva okoreli narodni izdajalci, kar je spet čisto rimski refleks ob soočanju z državljanskim spopadom. Trendi v svetu v zadnjem času, kjer se je v delih intelektualne levice sama ideja narodne identitete znašla v nemilosti, ustvarjajo sicer nekaj nelagodja, saj je težko dojeti vso težo narodne izdaje, če naj pripadnost narodu ne bi imela prave veljave.
A če so se zagovorniki strani, poražene v spopadu med Slovenci, ki jim še z nekaterimi slovenskimi zgodovinarji rad rečem tradicionalni tabor, tam okrog leta 1990 pogosto oprijeli rabe pojma državljanska vojna, ker se jim je zdelo, da bo na ta način njihovo trpljenje vsaj malo prišlo do besede in sočutja, potem ko je bilo desetletja prekrito z inflacijo zmerljivk o kolaboraciji in narodnem izdajstvu, so se časi spremenili. V povprečju je sproščeno poseganje po besedni zvezi pri njih še vedno pogostejše, a vse očitnejše razkrivanje obraza medvojnega dogajanja, ob katerem človek nujno trči tudi ob ekscesno nasilje pripadnikov tradicionalnega tabora, je okrepilo prizadevanje za odvzem atributov državljanskega spopada. Spet seveda z zatrjevanjem, da nasprotniki niso bili pripadniki iste skupnosti, saj naj bi imeli svoje središče v resnici v Moskvi in bili slepo orodje tamkajšnjih lutkarjev, zato jih niti ni mogoče prištevati v isti kulturni okvir. V ozadju je nemara vsaj nekoliko neprijetno spraševanje, kako je mogoče, da se je boj na življenje in smrt razvnel med ljudmi, ki so vsaj na papirju skoraj vsi pripadali istemu katoliškemu slovenskemu občestvu. Ali so bile osupljive scene katoliške premoči še iz tridesetih let res zgolj kruta samoprevara?
Izidi kljub vsemu veljajo
Ob Suli in Oktavijanu smo jasno videli, da je sramežljivo zakrivanje prvin državljanskega spopada v javnosti samo ena plat medalje. Druga je nujno ohranjanje njegovih izidov, če naj razmerja, vzpostavljena na njegovi podlagi, v družbi preživijo. Kakor je samo opominjanje na naravo konflikta neprijetno za vse vpletene strani, je ta druga plat medalje vsaj v spopadih z nesimetričnim razpletom skoraj izključno želja zmagovalcev. V Sloveniji ni nič drugače.
V štirih desetletjih popolnega neravnovesja v družbi je dojemanje resničnosti, prilagojeno optiki zmagovalcev, zajelo praktično vsa področja življenja, od pravosodja in šolstva do pogleda povprečnega Slovenca na dogajanje v svetu. Šele v zadnjih letih se spet bolj zavedamo, kako zelo je ta zaznamovan z genom neuvrščenosti, po katerem je (izkoriščevalski) Zahod po definiciji zlo, (napredni) Vzhod pa svetilnik. Tak gen se je odlično prilegal ohranjanju v državljanski vojni vzpostavljene nespravljive dihotomije med dobrim in zlom. Manjša priložnost za vzpostavitev večjega ravnovesja ali celo preseganje delitev, starih pet desetletij, ki so po vojni vladajočim prinesle toliko prednosti, je nastopila s procesoma demokratizacije in osamosvojitve ob koncu osemdesetih let.
Prizadevanja za družbene spremembe so tedaj povezala pripadnike ali potomce pripadnikov nekdanjih, zaradi razpleta državljanske vojne povsem na rob odrinjenih tradicionalnih političnih taborov (katoliškega, liberalnega in socialdemokratskega) s tistim delom slovenskih komunistov, ki so se trudili za večjo slovensko suverenost. Takšna povezava je bila ogrodje Demosove koalicije. A če je slednji uspelo Slovenijo osamosvojiti, je bila pri spreminjanju spominske krajine prejkone neuspešna. Bistveno krivdo za to je mogoče naprtiti prezgodnjemu razpadu Demosa že ob koncu leta 1991 in njegovi posledici, padcu vlade Lojzeta Peterleta aprila leta 1992.
Kot je sedaj dovolj razvidno, po drugi svetovni vojni vladajoče strukture, vzpostavljene kot posledica zmage v državljanski vojni in brutalnega obračuna z opozicijo po njej, namreč nobene koncesije svojim tekmecem niso dale iz prepričanja ali prostovoljno. Do skoraj vseh premikov, najsi gre za vzpostavitev večstrankarske demokracije, slovo od socialistične Jugoslavije ali za vsaj delno prevrednotenje pogleda na skupnostno preteklost, je prišlo pod pritiskom množičnega gibanja med Slovenci oziroma – povejmo naravnost – zaradi strahu, da se bo slovenska skupnost odločno obrnila proti dotlej neomejeno vladajočim strukturam in njihovim monopolom. Ta strah se je okrepil predvsem jeseni in pozimi leta 1989, ko so po tekočem traku padale komunistične diktature v sovjetskem satelitskem sistemu in ko je prišlo v Romuniji celo do usmrtitve zakoncev Ceauşescu.
Zato je do konca leta 1991, ko je bilo v slovenski javnosti hkrati največ volje za prelom s povojno politično mitologijo, prišlo do nekaterih sprememb v dojemanju dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej. Vzpostavljeno je bilo osnovno soglasje, da je bila državljanska vojna vsaj na delu slovenskega ozemlja pomembna komponenta bojev med letoma 1941 in 1945 in da sta revolucionarno nasilje in njegove žrtve dejstvo, zaradi česar si zaslužijo javni spomin. Že navedeni kompromis sicer ni bil posebej velikodušen.
Ko pa sta hitri konec Demosa in vrnitev postkomunističnega bloka za krmilo izvršne oblasti utrdila samozavest v državljanski vojni zmagovite strani in njenih naslednikov, se je začel proces, ki traja do danes. V njegovem okviru je navedena stran poskušala (in poskuša) pridobiti nazaj čim več družbenega in tudi spominskega prostora, ki se mu je morala pod zunanjo prisilo odreči v kratkih letih od konca osemdesetih. Po mojem mnenju je proces vsaj simbolni vrhunec dosegel z odpravo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunizma 16. maja leta 2023.
Vračanje izgubljenega prostora
Že vse od leta 1992 spremljamo preizkušanje meja, do kod je mogoče iti pri obnavljanju razmer, kakršne so bile v času povojnega enoumja. Eden prvih korakov v to smer je bil »izum« Dražgoš kot osrednjega kraja gojenja spomina na partizanstvo. Pred tem je šlo zgolj za eno od borčevskih prireditev, vidnejši profil pa je pridobila leta 1992. Po svoje je izbira Dražgoš za takšno vlogo tvegana, a kot še nekatere druge odločitve priča o veselju povojnih slovenskih komunistov do hazardiranja. Njihova logika je šla verjetno v smeri, da »če nam uspe nepopisno tragedijo gorenjske vasi prodati kot velik uspeh partizanskega odporništva, je mogoče marsikaj«.
Usodo javne spominske krajine na Slovenskem po letu 1992 lahko tako označimo za izrazit primer dokazovanja, da izidi državljanske vojne še zmeraj držijo, da demokratizacija nanje ni vplivala. Če je v letu slovenske osamosvojitve vsaj posamič prišlo do primerov, ko so spomin na pripadnike v njej poražene strani obeleževali borčevska organizacija in predstavniki svojcev umorjenih skupaj, je bilo od leta 1992 naprej izjemno težko doseči kakšno spremembo v javnem spominu dotlej zakoličenih danosti.
Značilen zgled je trmasto vztrajanje pri bučnem praznovanju 27. aprila. Ne glede na utemeljeno spraševanje, ali ne gre pravzaprav za obeleževanje nedogodka, in ne glede na to, da ta datum (razen morda kot dobrodošel razlog za podaljšanje počitnic) ne more imeti združevalne vloge kot spominski dan na uporništvo v slovenski zgodovini, je moral ostati. Ima pač ključno vlogo pri oblikovanju bolj ali manj fiktivne kronologije odporništva pod komunističnim vodstvom. Ta je pomembna, če je treba poudarjati drugotnost državljanske vojne glede na odpor proti okupatorju ali slednjo celo zanikati. Hkrati je ravno nemoč velikega dela javnosti pri poskusih odprave 27. aprila kot praznika dokaz, kdo je v državljanski vojni zmagal.
Podobno je bilo v zadnjih desetletjih skoraj nemogoče javno, s spomenikom ali z imenom ulice ali ustanove, počastiti kakšno žrtev revolucionarnega nasilja ali kakšnega pripadnika »napačne strani« v državljanskem spopadu. Naj spomnim na usodo spominskega obeležja ubitemu banu Marku Natlačnu v njegovih rodnih Mančah leta 2005 ali poskus preklica poimenovanja kamniške knjižnice po Francetu Balantiču leta 2015. Eden zadnjih primerov je neuspešen poskus postavitve spomenika pisatelju in podbanu Stanku Majcnu v Mariboru. Tukaj igra strah, da bi se razkrilo obličje državljanske vojne, verjetno celo večjo vlogo od želje po razkazovanju še vedno obstoječe moči. Katoliški cerkvi seveda ni bilo mogoče preprečiti, da ne bi eni od žrtev državljanske vojne in partizanskega terorja, Alojziju Grozdetu, leta 2010 podelila vsaj časti oltarja.
Pospešek po krizi
Še dodatno so se že od leta 1992 vidni trendi zaostrili po tem, ko je postkomunistično obvladovanje zgodovinskega spomina med letoma 2009 in 2011 začasno zašlo v krizo. Leta 2009 se je zgodil vstop v Hudo jamo in takrat je velik del slovenske javnosti pretreslo čisto neposredno soočenje s posledicami revolucionarnega nasilja in, končno, državljanske vojne. Zagovorniki medvojnega revolucionarnega tabora so se znašli v hudi stiski in strahu, da utegne javno ogorčenje načeti njihove monopole. Pod njuno težo je bil takratni predsednik borčevske organizacije Janez Stanovnik v enem prvih nastopov po odkritju Hude jame pripravljen vso krivdo za pomore celo naprtiti Titu, ki je bil pred tem (in pozneje) za borce nedotakljiva svetinja.
A kmalu je prišlo do zasuka plošče. Začelo se je prej nekaj časa manj izrazito javno nagrajevanje predstavnikov povojnega režima, zlasti takih, ki so bili neposredno vpleteni v državljansko vojno ali v ohranjanje njenega izplena za povojno oblast. Zgovoren bi bil pogled na seznam častnih občanov ljubljanske mestne občine od leta 2009 naprej. Neposredno po vstopu v Hudo jamo je prišlo do pobude za poimenovanje ceste v Ljubljani po Titu, kar je na koncu soglasno ustavilo ustavno sodišče, do odlikovanja nekdanjega šefa Udbe in zadnjega notranjega ministra socialistične Slovenije Tomaža Ertla in do opaznega javnega nastopa »stare garde«, na čelu z Janezom Zemljaričem, ob slovesni otvoritvi ljubljanskih Stožic, kakršnega si kakšno desetletje prej verjetno ne bi mogli predstavljati. Na vzročno-posledično zvezo med odkritjem Hude jame in odlikovanjem za Ertla je takrat opozarjal že Tine Hribar. Vsi navedeni eksperimenti so postkomunističnemu bloku pokazali, da dogajanje njegove premoči ni ogrozilo, saj ga javnost kljub pristnemu ogorčenju v resnici ni mogla prisiliti k popuščanju na spominski ali praktični ravni.
Ob tem spoznanju je bržkone padla odločitev za zadnji, nemara najbolj tvegan eksperiment. Spričo hude gospodarske krize in v javnosti nepriljubljene vlade Boruta Pahorja so v areno prvič v vsem sijaju poslali »nov obraz«, ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Recept sam je slovenska oblastna elita sicer preizkušala že v sedemdesetih letih in najizraziteje ob koncu osemdesetih. Naj kandidira, so Jankovića medijsko učinkovito in tako rekoč obredno »prosili« vodilni predstavniki socialistične Slovenije (ob nekaterih drugih). Prosilni govor je imela nekdanja županja Ljubljane iz socialističnih časov Nuša Kerševan. Za kandidata so postavili človeka, ki je dobesedno poosebljal ideale socialistične in jugoslovanske Slovenije in bil hkrati ideološki trdorokec v razumevanju medvojnega in povojnega dogajanja. A celo takšen poker je uspel in Slovenci so »izbrancu« dali relativno večino na volitvah leta 2011.
Čeprav je državljanska vojna med Slovenci v času druge svetovne vojne na podlagi novih raziskav dobila še jasnejše obrise (ali pa prav zato), se je postopno, toda premočrtno vračanje javnega spomina v čas pred letom 1989 nadaljevalo. Bilo je nekaj korakov v nasprotno smer, kakršni so bili precej trezno državno obeleževanje sedemdesete obletnice konca druge svetovne vojne leta 2015, sorazmerno številne pobude predsednika Boruta Pahorja ali uravnotežena izjava Slovenske akademije znanosti in umetnosti. A 16. maj leta 2023 je pokazal, da je skupnost še vedno v primežu razkazovanja moči zmagovalcev v državljanski vojni pred skoraj osmimi desetletji na eni strani in strahu pred vsem, kar državljanska vojna za skupnost pomeni, na drugi strani. Kljub glasnim nasprotnim glasovom si ne morem kaj, da ne bi v tem videl enega glavnih razlogov, zakaj naša družba pogosto životari in ne živi.